Dojenje

Dojenje

Primarni namen dojenja je nahraniti dojenčka. Vendar dojenje ni samo hranjenje, je tudi navezovanje stika med mamo in otrokom, povezovanje, druženje. Seveda z dojenjem dojenček dobiva tudi ustrezno imunsko zaščito.

Dojenje je nekaj najbolj naravnega, kar se dogaja med mamo in otrokom. Prvi in najpomembnejši trenutek nastopi takoj po rojstvu, ko novorojenček prvič refleksno začne sesati iz materinih prsi. Velikokrat je prav to refleksno sesanje in požiranje pokazatelj, da je z novorojenčkom vse v najlepšem redu. Saj tisti novorojenčki, ki so prezgodaj rojeni, imajo druge težave (zlatenica, vročina, infekcija, …), nimajo še dovolj razvitega sesalno-požiralnega refleksa, ali pa so prešibki, da bi bili zmožni ustrezno razviti in usklajevati sesanje, požiranje in dihanje. Taki novorojenčki ponavadi potrebujejo veliko več potrpežljivosti, vztrajnosti in vaje, da dojenje uspe. Če imata mama in dojenček težave z dojenjem, je zelo pomembno, da si vzameta čas, da ne hitita. Za dojenje sta potrebna mir in tišina, brez motečih dejavnikov iz okolja.

Položaj pri dojenju

Dojenje naj poteka v sedečem položaju, razen izjemoma, če je mama po porodu še zelo utrujena ali pa po carskem rezu, lahko doji v leže. Vendar je priporočljivo, da takoj ko je mama sposobna, začne z dojenjem v sedečem položaju.

Novorojenčka oziroma dojenčka je pri dojenju potrebno v naročju držati v bočnem položaju. Mama naj se udobno namesti, da ji bo prijetno med dojenjem. Ko ima otroka v naročju (v bočnem položaju), naj bo otrokova spodnja nogica iztegnjena, zgornja pa pokrčena. Z roko ga rahlo podpiramo pri medenici. Obe otrokovi roki sta obrnjeni naprej, proti maminem telesu, nikakor ne puščamo spodnje otrokove roke zadaj, za hrbtom. Otrokovo glavico pa podpiramo s svojim komolcem na najširšem delu glavice. Ko otroka med dojenjem pogledamo, mora biti v ravni liniji (kolk, glava in rama so med seboj povezani v ravno linijo). Otrokovo medenico lahko podpremo še z našo nogo, ki jo prekrižamo čez drugo koleno. V takem položaju bo otrok z lahkoto vzdrževal položaj telesa in ne bo imel težav s sesanjem, požiranjem in dihanjem. Otroka ne smemo pretirano stiskati k sebi, da ga ne oviramo in mu hkrati pustimo proste dihalne poti.

Do kdaj dojiti?

Velikokrat se starši, predvsem mame sprašujejo, do kdaj je dojenje priporočljivo. Mnenja so seveda različna. Pediatri večinoma priporočajo čim daljše dojenje, zaradi številnih sestavin v materinem mleku, ki so otroku seveda v korist. Vendar je na otroka potrebno gledati kot na celoto in upoštevati vse vidike razvoja, tako fizične kot psihične.

Iz razvojnega stališča, naj bi se otrok dojil toliko časa, dokler ni pripravljen na uživanje goste, trde hrane. Otrok se začne navajati na gosto hrano nekje okoli petega meseca. Seveda mu ne ukinemo dojenja takoj, vendar počasi začnemo z nadomeščanjem dojenja z gosto hrano. Ko otrok enkrat poje dovolj goste hrane za cel obrok, mu pri tistem obroku kot dodatek dojenja ne ponudimo več. Tako počasi en za drugim, dojenje zamenjamo za obroke z gosto, trdo hrano. Tudi ko otrok za večerjo poje celo porcijo goste hrane, nočno dojenje ni več potrebno, saj mora večerni obrok zadostovati za celo noč.

Če vzamemo primer iz narave, vsi sesalci prenehajo s sesanjem pri mami, ko preidejo na drugo vrsto hrane, saj jih mame same prisilijo v to, da je čas za osamosvojitev. Tudi pri ljudeh predolgo dojenje (ko to že ni več potrebno) zavira psihični razvoj otroka in samo podaljšuje navezanost oziroma odvisnost otroka od mame. Prav tako pa dojenje, takrat ko to ni več potrebno ovira razvoj motorike ust za žvečenje, grizenje (hranjenje s trdo, gosto hrano) in razvoj motorike ust za govor. Saj je grizenje, žvečenje in obdelava trde hrane, zahtevnejša funkcija od sesanja in predpriprava za govor.

Članek objavljen na ringaraja.net.

Trenutno ste brez internetne povezave