Ne prezgodaj na noge

Ne prezgodaj na noge

Med starši, še posebej pa med starimi starši, raznimi tetami in strici, velja prepričanje, da je otroka hoje potrebno naučiti. Redki so tisti starši, ki otroka ne vzpodbujajo k hoji, preden je otrok sam na to pripravljen.

Vsak otrok ima v svojem genskem zapisu časovno zapisan razvoj, ki se odvija sam po sebi, brez zunanje pomoči. Pri nekaterih otrocih gre razvoj hitreje, pri drugih malo počasneje. Zmotno je mišljenje, da bo otrok shodil prej, če ga bomo že pri šestih, sedmih mesecih začeli postavljati na noge. Seveda, otrok ne bo imel nič proti, zdelo se mu bo še zabavno in fino. Saj bo to za njega neka nova izkušnja, ki mu bo zanimiva. Pokončen položaj prinese lažje spremljanje okolice in nadzor nad večjo površino. Vendar, s tem otroku bolj škodujemo kot koristimo.

Ko se dojenček rodi in še nekaj mesecev po rojstvu, ni zmožen obračanja s hrbta na trebuh ali obratno. Če mu omogočimo svobodno gibanje, ko si nabere dovolj izkušenj in ko preteče dovolj časa, mu slej ko prej uspe, da se bo prvič obrnil s hrbta na trebuh. S ponavljanjem izkušenj, ki si jih nabira skozi razvoj, počasi napreduje in osvaja nove gibalne vzorce.

Otroka nikakor ne smemo omejevati v njegovem gibanju. Če otroku omejujemo prostor ali sploh gibanje samo po sebi, ga zadržujemo in zaviramo v njegovem razvoju. S starostjo otroka napreduje tudi njegov gibalni razvoj. Ko otrok začuti, da je dovolj sposoben, močan in ima dovolj stabilnosti in ravnotežja v določenem položaju, takrat začne s poskušanjem in osvajanjem naslednjega, zahtevnejšega položaja.

Naj otrok poskusi sam…

Ko je otrok sposoben obračanja s hrbta na trebuh, s trebuha na hrbet, ko se je sposoben samostojno usesti in se po prostoru premikati po vseh štirih, takrat ne bo dolgo trajalo, ko bo začel s poskušanjem dvigovanja ob opori oziroma s samostojnim dvigovanjem, postavljanjem na noge. Prvi poskusi bodo nesigurni. Vendar je pri tem pomembno, da otroka pustimo, da sam poišče način, kako se dvigniti ob opori. Tudi, če začne z dvigovanjem ob naših nogah ali plezanjem po nas, ga pustimo, da sam najde način. Nikakor mu ne pomagamo s tem, da ga primemo in dvignemo na noge. Na tak način ne bo dobil izkušnje. Če mu vedno znova pomagamo, ne bo imel možnosti, da bi se sploh naučil.

Pri prvih poskusih dvigovanja ob opori si bo večinoma pomagal z rokami, tako da se bo potegnil gor. Tudi nazaj na tla se še ne bo znal pravilno spustiti, ampak se bo spustil in padel nazaj na ritko. Ponavadi se starši tega ustrašijo in jih skrbi, da se otrok ne bo kaj poškodoval, ampak to so odvečne skrbi. Saj se bo s ponavljanjem tega počasi naučil tudi postopnega spuščanja na tla. Z veliko vaje se hitro naučijo, da se pokonci ne vlečejo več z rokami ampak vedno bolj z odrivom od nog. Otrok, ki si sam nabira vse te izkušnje bo ob opori kaj kmalu začel prestopati v eno stran ali v drugo. S tem si nabira izkušnje s prenosi teže iz ene noge na drugo, gradi si stabilnost in ravnotežje.

Vodenje za roke ob prvih korakih

Ravno v tem pomembnem obdobju veliko staršev naredi napako, ko svoje otroke vodijo v hojo s tem, da jih držijo za roke. Z vodenjem za roke otroku vzamete ravno tisto, kar otrok najbolj potrebuje za kvalitetno hojo. Odvzamete mu vse prenose teže iz ene noge na drugo, saj je vsa teža otroka na vaših rokah. Odvzamete mu možnost odzivanja z ravnotežjem in vso stabilnost, ker po tem ne čuti potrebe, če ga držite vi. Iz tega lahko sklepamo, da bo otrok, ki ga starši vodijo za roke, shodil kasneje kot otrok, ki je imel prosto pot in je sam vadil hojo s prenosi teže, ravnotežnostnim odzivanjem, pridobivanjem stabilnosti. S tem, ko otroka prezgodaj postavljamo na noge, mu resnično ne delamo usluge.

Hojica

Nič ni narobe s tem, če gre otrok tudi potem ko že shodi še vedno rajši po vseh štirih. S tem samo pridobiva na stabilnosti in sigurnosti. Nikakor in na noben način pa otrok ne postavljamo v hojice. Hojica na enak način kot roke staršev, odvzamejo možnost ravnotežnostnih odzivov, prenosov teže iz ene noge na drugo … Pogosto se otroci v hojicah odrivajo nazaj in to po prstih, kar pa sploh ni dobro. Saj moramo med hojo stopalo obremeniti v celoti, če hočemo dobro prenesti oziroma prevzeti težo. Drugi razlog, da hojice niso priporočljive, pa je ta, da so lahko zelo nevarne. Saj se lahko kam zataknejo in otrok bo padel skupaj s hojico. Še posebej pa so nevarne, če so v bližini stopnice, in še bi lahko naštevali.

Na koncu lahko povzamemo, da otroka ne postavljamo na noge, ga ne vodimo v hojo. Vse to bo naredil sam, ko bo za to pripravljen. Zato mu dajmo možnost svobodnega gibanja.

Članek objavljen na ringaraja.net

Trenutno ste brez internetne povezave