Razvoj dojenčka od kobacanja in samostojnega usedanja do samostojne hoje
To obdobje, od kobacanja in usedanja do samostojne hoje, je obdobje vertikalizacije. Ko dojenček enkrat osvoji kobacanje po vseh štirih, običajno ne traja več dolgo, da začne poskušati vstajanje ob opori. Za to, da se to zgodi, nekateri dojenčki potrebujejo več časa, drugi pa manj. Vsekakor je dobrodošlo, da dojenček dobro osvoji kobacanje po vseh štirih, predenj začne s prvimi poskusi vertikalizacije, vstajanje ob opori.
Kobacanje po vseh štirih
S kobacanjem si zgradi primerno mišično aktivnost in stabilnost v trupu. Poleg, pa še ostale koristi kobacanja, ki mu bodo zelo prav prišle tudi pri vstajanju ob opori ter kasneje ob sami stoji in hoji ob opori, vse do samostojne hoje. Predvsem moramo biti pozorni na samo kvaliteto gibalnega razvoja vstajanja in hoje. Ne glede na to, kako hitro ali počasi otrok napreduje, ne smemo spregledati odstopanj od same kvalitete.
Vstajanje ob opori
Ko je otrok dovolj pripravljen, bo sam od sebe začel z iskanjem primerne opore za vstajanje. Običajno začnejo vstajati tam, kjer je opora primerna, da se je lahko dobro oprimejo z rokami. Prve poskuse vstajanja ob opori običajno izvedejo tako, da se v stoječi položaj potegnejo z rokami, odriva od nog je malo. Kljub temu, da prvi poskusi vstajanja ob opori včasih niso ravno najbolj pravilni, mora tem prvim ˝napačnim˝ poizkusom, kmalu slediti bolj izpopolnjeno in bolj pravilno vstajanje ob opori.
Vzpodbujamo ga tako, da bo še vedno čim več naredil sam. Ne premikamo in postavljamo mu nog pasivno. Saj bo iz pasivnega premikanja nog, veliko manj učinka in aktivnosti, kot če mu le minimalno pomagamo. Kar zmore sam, naj dejansko čim več naredi sam. Večkrat ko bo samostojno vstal in stal ob opori, več izkušenj bo dobil. Tako bo lažje uskladil in ustrezno kontroliral mišično aktivnost nog, trupa in celega telesa. Tako se bo počasi naučil, da za stojo ne potrebuje maksimalne aktivnosti mišic nog. Ugotovil bo, da to aktivnost lahko uskladi in jo zmanjša do te mere, da bo posledično stoja bolj sproščena, na celih stopalih.
Kljub temu, da je na začetku to še sprejemljivo in je ta neusklajena mišična aktivnost še nekako normalna, mu pri tem lahko pomagamo. Tako bo prej dobil pravi občutek in prej znal uskladiti svojo mišično aktivnost, da ta začetna faza usklajevanja čim prej mine.
Spuščanje na nazaj na podlago
Tako kot vstajanje je tudi spuščanje nazaj na podlago, podvig, ki ga mora otrok še osvojiti. Ni samoumevno, da če otrok zmore vstati ob opori, da se zna tudi spustiti nazaj na podlago. Za vse to potrebuje otrok veliko ponavljanja. Iz ponavljanja in novih poizkusov se nauči in pridobi izkušnje, da potem lahko gibalni vzorec izpelje na najbolj kvaliteten način. Ko otrok osvoji vstajanje in spuščanje ob opori, ne bo minilo dolgo, ko bo začel s prvimi poskusi hoje ob opori vstran.
Hoja ob opori vstran
Hoja ob opori vstran je izrednega pomena. Pomeni prenos teže iz ene noge, da je druga prosta in jo lahko prestavi naprej, čemur sledi prenos teže na nogo, ki jo je prestavil, da lahko primakne še drugo nogo. Preden dejansko naredi korak vstran, nekaj časa otrok le prenaša težo iz ene noge na drugo. Ti prenosi teže in hoja vstran so pomembni iz vidika stranskih vzravnalnih reakcij, ki so pri kakršnem koli gibanju zelo pomembne. Otroka nikoli ne priganjamo in ne forsiramo, lahko ga le vzpodbudimo s kvalitetno vzpodbudo. Same hoje ne treniramo.
Ko se otrok enkrat počuti stabilnega z ustreznim ravnotežjem, dovolj močnega in z ustrezno mišično stabilnostjo v položaju stoje ob opori in hoji ob opori vstran, ga bo motivacija oziroma radovednost in novi izzivi pripeljali do tega, da bo začel s preprijemanjem med različnimi oporami. Ko mu hoja ob opori, preprijemanje, opora s trupom in ostalo ne dela več težav, bomo opazili, da je otrok poiskal način, da se preizkusi tudi v hoji naravnost.
Hoja
To bo dosegel tako, da bo začel s potiskanjem različnih predmetov pred seboj. Ko otrok osvoji potiskanje predmetov pred seboj, nekateri tudi že prej, bo začel tudi s poskušanjem hoje ob opori z eno roko. Kmalu sledijo tudi prvi samostojni koraki naprej brez opore, torej samostojna hoja.
Še enkrat poudarjamo, da je zelo pomembno, da hoje otroka ne učimo, ga ne vodimo za roke, ga ne dajemo v hojce. Otroku pustimo prosto pot raziskovanja in odkrivanja gibalnih vzorcev. Pri tem mu lahko preko kvalitetnih vzpodbud pomagamo k razvoju čim kvalitetnejših čutno gibalnih izkušenj, ki jih bo kasneje ustrezno vključil v svoje vzorce gibanja in drže.